Častni občan Jožko Kert
nedelja, 29.7.2018
 
 

Naziv častnega občana Prevalj je dobil za vsestranski ustvarjalni prispevek in trajne sledi na kulturnem, zlasti zborovskem in družbenem področju. Kot kemik pa je spremljal tudi krutost onesnaženja doline, povezano z njenim industrijskim razcvetom.


Na Prevalje ste vselej znali zvabiti znana imena, prireditev z vašim pečatom je na stotine, če omenim samo slovitega dirigenta Marka Letonjo, ki ob kroženju po svetu ni mogel reči ne ... Od kod ta volja in trma?

Nič ne nastane od včeraj do danes. Tradicija kulturne dejavnosti je na Prevaljah vseskozi bila, krog prijateljev, ki se je začel zbirati najprej okoli pevskega zbora Vres in nato kulturnega društva Mohorjan, pa se je vedno bolj širil. Prevalje so postale pojem, glasbeno središče na Koroškem, ki je v širši slovenski javnosti zbujalo zanimanje in simpatije. Vsi, ki so prihajali na Prevalje, so se vedno radi vračali. Krog dirigentov, skladateljev, akademikov je rasel in danes na Prevalje ni problem dobiti kogarkoli, če je le denar.

Dve desetletji ste vodili moški pevski zbor Vres, ga postavili na pevski zemljevid, a danes so moški zbori že redki.
Po povratku iz Ljubljane, kjer smo Korošci prepevali v APZ-ju, je vladala lakota po zborovskem petju. Vključil sem se v domači zbor izpod Uršlje, ki ga je bilo treba na novo postaviti, zborovodja Trdina ga je zapustil, ponudili so mi, naj poprimem in tako smo leta 1971 ustanovili Vres. 20 let sem ga vodil, to je bilo zlato obdobje zborovstva. Vres je zrasel v slovenskem prostoru, bili smo med najboljšimi zbori, sklepali prijateljstva in gostovali. Imeli smo po 45, 50 pevcev, ni bil problem dobiti fantov v zbor.

Danes pa je to druga pesem ...
Danes pa so se razmere grozno spremenile, dobiti mladega pevca v zbor je resnično problem.

Čemu to pripisujete?
Rekel bi, da so se razmere v šolstvu in kulturi bistveno spremenile. V osnovnošolskih zborih danes prepevajo samo dekleta, v 40-članskih zborih je pet fantov že kar maksimum.

Ampak šolske revije pa so dobro obiskane, otroci veliko prepevajo?
Toda fantje so bolj izjema, in če fantje ne pojejo v osnovni šoli, srednješolskih zborov praktično nimamo več.

Pa petje ni ekskluzivna ženska zadeva.
Včasih pa je bilo domena moških. Danes je splošen pojav, da je moških zborov v Sloveniji zelo malo. Na prste ene roke lahko preštejemo vidnejše. Mešani in ženski zbori cvetijo, moški pa usihajo. To je posledica tega, ker ni kontinuitete iz osnovnih šol v srednje. To je izvirni greh.


Jožko Kert, častni občan občine Prevalje, pred domačim klavirjem

No, ko sva ravno pri izvirnosti, za Vres so ugledni skladatelji nekoč pisali tudi izvirne avtorske skladbe. Torej niste prepevali le izvirne koroške ljudske pesmi.

Vres je bil usidran v koroški ljudski pesmi, ob tem pa smo se posvečali klasični zborovski literaturi vseh stilnih obdobij, od renesanse do sodobnih, in naročali nova dela. Rojak Lojze Lebič je nekaj skladb posvetil zboru, Jakob Jež Leške rokopise, s to čudovito skladbo smo dosegli velik uspeh na Naši pesmi. Krstnih izvedb je bilo kar nekaj.

Po Vresu ste se predali Kulturnemu društvu Mohorjan, kar ni naključje, če je imela ta najstarejša slovenska založba nekoč na Prevaljah celo zavetje in sedež ...
Mohorjeva je tukaj zapustila svojo sled, natisnila je sto knjig v nakladi skoraj dva milijona. Ko smo izbirali ime društva, ki smo ga ustanovili pred 20 leti, je to postalo naše programsko vodilo široke dejavnosti: otroški in študentski zbor, današnji akademski zbor, založniška dejavnost, zborovski festival ljudske pesmi, Sušnikovi dnevi, likovne razstave, močno navezani smo tudi na sodelovanje z zamejsko Koroško. S 17 skladatelji smo sodelovali, dvanajst akademikov, članov SAZU, smo pripeljali na Prevalje, da ne omenjam zborov, ki so nastopili na koncertih.

Tisto, kar vam ni uspelo, pa je želja, da bi v nekdanji upravni stavbi Mohorjeve na Fari, ki je ena lepših stavb na Prevaljah, pripravili muzej?
To je bila lepa ideja, ki pa se ni uresničila. Lastnik stavbe je bila občina, župnija je imela pravico do stanovanja. Nekoč je tukaj živela družina organista Lampreta, prej pa sta bila tukaj osnovna šola in uprava Mohorjeve. Občina žal ni imela posluha, razumevanja, naša želja je bila, da bi v hiši z močnim kulturnim pečatom to ostalo namensko za potrebe muzeja, društva. Pripravili smo idejno zasnovo za stalno muzejsko zbirko, razstavne in društvene prostore, ta kulturni utrip bi potegnili v sedanjost in prihodnost, žal pa je občina to hišo prodala in danes je to stanovanjska hiša več lastnikov, ideja pa za večno izgubljena. Ostala je le spominska tabla. Edina vez s kulturo je, da tukaj živi dirigentka, kar pomeni, da ima ta hiša še nekaj kulturnega naboja.

Kultura in šport sta sol družbenega dogajanja. Vsi tarnajo, da ni denarja, kako pa ga je vam uspelo vselej izbrskati?
Kultura je na državni in lokalni ravni potrebna večjih vlaganj, ampak sam pred problemom denarja nikoli nisem klonil. Vedno smo imeli cilj - pripraviti koncert, razstavo, sekcije morajo delati, iskali smo, se borili, se redno prijavljali na vse mogoče razpise - občinske, ministrstva za kulturo in javnega sklada za kulturne dejavnosti. Seveda pa moraš imeti tudi kvalitetne programe. Premalo je biti vztrajen, delaven. Bili smo uspešni, a letos prvič ostali brez podpore ministrstva za koncertno dejavnost.

Na kaj najprej pomislite, ko pobaram za koroško kulturo, na besedo ali pesem?
Zame kot ljubitelja zborovske skladbe pomeni pojem koroške kulture koroška ljudska pesem. Bazira na človeški noti, naravi, bitju, sožitju s prečudovito naravo, zgodovini, kulturni krajini in je tista točka, ki najbolj definira koroškega človeka. Ob tem da imamo seveda, izhajajoč iz tega kulturnega bogastva, odlične literate s Prežihom, Sušnikom, Suhodolčanom na čelu pa tudi avtorje onstran meje. Pojem Koroške je po prvi svetovni vojni osiromašen, ker vidimo del Koroške, ki je ostal v Jugoslaviji, kjer je dvanajst občin, teh 75 tisoč ljudi, medtem ko je težišče osrednje Koroške žal zamejska Koroška, zato smo mohorjani tkali vezi z zamejskimi zbori, literati, likovniki in skušali v ljudeh ohranjati ta most, saj skupaj pripadamo temu bogatemu kulturnemu prostoru.


Jožko Kert, častni občan Prevalj, pred nekdanjo upravno stavbo Mohorjeve družbe: ”Premalo je biti vztrajen, delaven, imeti moraš tudi kvalitetne programe.”

Mežiška dolina je zaradi tradicije fužinarstva, jeklarstva pridobivala, a bila tudi ekološko prizadeta. Kot kemik ste profesionalno spremljali te dogodke?
Narava ne ponuja človeku le notranjega kulturnega zadovoljstva, ampak tudi materialne dobrine. Koroški svet je po svoje po tej plati bogat. Spomnimo se rudnikov svinčeve rude, ki se vlečejo od avstrijske Koroške do naše Pece, Uršlje, leškega premoga kot nadaljevanja premogovne žile, kopala se je tudi železova ruda, tradicija fužinarstva v Mežiški dolini je dolga več kot 600 let. Prevaljska železarna je bila v 19. stoletju ena najmočnejših železarn v tedanji srednji Evropi. Vse to je potrebovalo tudi industrijski tehnološki kader in vse to je omogočalo razvoj, mogočna proizvodnja tirnic je Prevalje povzdignila v industrijskem pomenu, nadaljevala se je na Ravnah ali v današnjem TAB-u. Vse to je rezultat naravne danosti, kar je Koroška po materialni plati nudila tukajšnjim ljudem.

Kako vidite trajne posledice, degradacijo in ekološke premike. Smo na boljšem kot nekoč?
Opravljal sem razne meritve okolja, monitoringe vode, zraka, imeli smo dober vpogled v onesnaževanje. V preteklosti je to bilo res kruto, spomnimo se, kako je bila videti dolina smrti s tako visoko dnevno emisijo žveplovega dioksida in vseh elementov svinca, kadmija, arzena v zgornjem delu doline. Spodnji del verige je pa nosil s seboj onesnaževanje s težkimi kovinami železove verige, kot so železo, krom, kobalt, nikelj, ali z odpadnimi vodami ali z emisijami v zrak z značilnim rdeče-rjavim dimom, ki se je valil iz železarne. Ampak temu močnemu onesnaževanju je sledil razvoj čistih naprav, razvoj goriv. Namesto mazuta in premoga je prišel zemeljski plin, po tehnoloških posodobitvah so se zadeve izboljšale in danes Mežiška dolina ne predstavlja več visokega onesnaževanja.

Kaj menite o poskusih čiščenja s svincem onesnažene zemlje z lokacijo v Dobji vasi?
Na to gledam zgolj kot na polindustrijski obrat, laboratorij, kako manjši del onesnažene zemlje očistiti. Logično bi bilo, da bi to bilo nekje ob izvoru v zgornji Mežiški dolini, ampak občina Prevalje se je ponudila, da sprejme ta obrat in je s tem povzročila veliko hude krvi. Ljudje danes ne marajo imeti več opravka s takimi zadevami. Škoda se mi zdi, da v najlepši del doline postavimo trgovske centre, industrijske prodajalne, nekoč je bil ta del namenjen kulturnemu in upravnemu središču Mežiške doline, vsekakor bi sem sodil kulturni center ali pa stanovanjska gradnja, za katero v dolini manjka prostora.

VIR: Večer


Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.

Save

http://www.seniorji.info/ZANIMIVOSTI_Castni_obcan_Jozko_Kert